V tem besedilu naslavljam glavne kritike prvega bloga v tej seriji – O zlobi stališča (1. del).
Preživetje družbe vs. preživetje babic in dedkov
Ena glavnih razumljivih kritik moje objave je bila, da zanemarjam posledice ukrepov in vrednotim življenja ogroženih nad življenji vseh ostalih.
Moj odgovor je, da so skrbi teh kritikov več kot upravičene, saj situacija v kateri smo, nima dobrih rešitev. Ima le slabe, slabše in še slabše. Če pas ukrepov zategnemo preveč, bo mrtvih v bolnicah zaradi COVID-a sicer manj (nikoli sicer nič), bodo pa ekonomske posledice vodile do socialnih stisk, ki prav tako končajo v smrtih (in ogromno drugega trpljenja) še leta, če ne celo desetletja, po samih ukrepih.
To tehtanje slabih odločitev je v zdravstvenem sistemu vsakdanja stvar – zdravstveni sistem bi lahko rešil vse ljudi, vendar bi to zahtevalo nepojmljivo količino virov (finančnih, kadrovskih, političnih … ). Ker neomejenih količin virov nimamo, moramo prioritizirati. In tu se pričnejo odločitve upravljavcev zdravstvenih sistemov, ki vodijo v “sprejemljive” smrti. Smrti, ki jih sprejmemo zato, ker je socialna škoda teh smrti nižja od socialne škode preprečevanja teh smrti. Z viri, ki ostanejo, pa lahko nato rešimo tiste, katerih enačba “strošek vs. rešena vrednost” je boljši.
V idealnem svetu seveda. V realnem svetu se moramo soočiti še z dejstvom, da nam to tehtanje ne gre pretirano dobro od rok, še posebej ne v Sloveniji.
Iz vidika epidemije COVID-a je to vprašanje in kritika ukrepov vsekakor na mestu. Nenazadnje že samo dejstvo, da se kot država s tako obsežno epidemijo soočamo prvič, pove, da je verjetnost, da so ukrepi na optimalnem mestu med škodo za družbo in prednostjo za ogrožene, malo verjetna.
Ko pa temu dodamo še jasno sporočilo najbolj kredibilnih strokovnjakov v državi iz področja modeliranja poteka epidemije (v prevodu: tistih, ki lahko še najbolje znajo napovedati kje to optimalno mesto je), da niso upoštevani, pa je jasno, da je to vsekakor en bolj pomembnih pogovorov, ki bi jih v družbi morali imeti.
Vendar se moj originalni blog te tematike direktno ne dotika, saj v njem le kritiziram eno izmed izhodišč.
Ali drugače: do zgornje diskusije lahko pridemo na dva načina:
- Zaščititi moramo čim več ogroženih, vendar moramo paziti, da pri tem ne naredimo še več škode preostanku družbe.
ali - Življenja ogroženih niso veliko (ali nič) vredna, zato je obremenitev in škodovanje ostalim nesmiselno.
Eno od teh izhodišč je dobro, upravičeno in potrebno.
Drugo je zlobno.
Kaj pa vse ostale zlobe?
Druga, meni prav tako razumljiva kritika, je izpostavitev vseh ostalih zlob, ki se dogajajo. Vsega izkoriščanja situacije za lastno okoriščanje, za pridobivanje političnih točk, za maščevanje političnim sovražnikom.
Da o vseh zlobah ukrepov in komajda delujočih socialnih, zdravstvenih in drugih državnih sistemov, ki puščajo tisoče na cedilu, sploh ne govorimo.
Vendar se moj originalni blog politike, njenih ukrepov in državnih sistemov sploh ne dotika. Jaz govorim o ljudeh, njihovih moralnih vrednotah in odnosu do soljudi.
Cenim osebno odgovornost in ne zvračanje vse odgovornosti na politiko. Upam, da smo več kot samo to, v kar nas naredi politika.
Politika, ki po splošno sprejeti teoriji demokracije služi družbi, je posledično tudi ogledalo družbe. Zato menim, da če želimo rešiti problem zlobe v politiki, moramo najprej rešiti problem zlobe v družbi.
Marsikdo bi to izpodbijal s tezo, da “zakaj bi bili mi pošteni, če pa tisti na vrhu niso”. Dobro vprašanje. Ampak kdo je na vrhu?
Je na vrhu politika? Torej je teza “politika služi narodu” zmotna. Če je na vrhu politika in ne narod potem “narod služi politiki”. V tem primeru je zahteva po bolj moralnem obnašanju politike istočasno upravičena. kot tudi brezpredmetna.
Čeprav bi bolj moralno obnašanje politike vodilo v bolj moralno obnašanje naroda, je v taki situaciji mnenje naroda tako ali tako nepomembno. Podrejen je politiki in njenim željam, ta pa si, očitno, ne želi bolj moralnega naroda.
Če pa vendarle je na vrhu narod, potem je izhodiščna teza napačna: “zakaj bi politika bila poštena, če še narod ni”.
Danes v tem blogu ne bom rešil ali naslavljal problem vsesplošne tolerance do moralno sivih- pa tudi zelo temno sivih dejanj – in se bom raje omejil na originalni blog in njegovo prepoznavo redkih, vendarjasnih zlob:
Če kot družba prenehamo tolerirati zlobne in bedaste izjave naših bližnjih, bomo posledično prenehali tolerirati take izjave tudi od politike. Izjave pa niso tako zelo nepovezane z dejanji.
Počistimo najprej pred lastnim pragom. Začetek je vsekakor.
Obsojaj dejanja, ne ljudi
Naslov tega poglavja je osebno eno mojih temeljnih vodil, kljub temu, da smo človeška bitja narejena tako, da naravno počnemo ravno obratno. In to je vodilo, ki ga v teh zapisih znova in znova kršim.
Ljudi obsojam za zlobne, govorim o pa njihovih dejanjih.
Razlog, zakaj ni smiselno osebno obsojati ljudi je, da jim s tem preprečimo osebnostno rast in s tem povečanje njihove vrednosti za družbo, katere člani smo tudi mi. In to naravnost odlično deluje v osebnih in profesionalnih odnosih.
Čemu v teh blogih še vedno govorim o zlobnih ljudeh in ne o zlobnih dejanjih?
Menim, da naslovna ideja potrebuje “dodatek”, ki se glasi: “razen takrat, ko to ni smiselno”. To pa, večinoma, ni smiselno v javnem diskurzu.
Za širšo družbo je nesmiselno, da se nas stotine ali tisoče, če ne kar cela država, ukvarja z (obsežnejšo) osebnostjo rastjo enega posameznika. Oseba s težavo, ki ga omejuje pri sodelovanju v javnem delovanju, naj se vrne v svoj ožji socialni krog, razreši svoje težave in se nato vrne v javni diskurz.
Sem hud nasprotnik “cancel culture” in z njo povezane ideje o nezmožnosti osebnostne rasti ljudi. Človeška življenja so dolga in vsak si zasluži drugo priložnost, ampak kot družba se nimamo časa ukvarjati z osebnostjo rastjo vseh članov družbe. Posledično je arogantno zahtevati, da se ukvarjamo z osebnostno rastjo posameznika.
Naj opomnim, da govorim o hudih prekrških, zlobah, ne vsakodnevnih “človeških” napakah. Napake, ki izvirajo iz dobrih namenov, ampak zmotnih dejanj, sprejemanje odgovornosti za njih in odpravljanje njihovih posledic ter s tem povezana osebnostna rast je, po mojem mnenju, temelj spoštovanja vrednih javno izpostavljenih oseb.
To je bil zelo dolg uvod v moje stališče: naša družba je postala preveč tolerantna do zlobnih (in bedastih) dejanj in stališč izrečenih v javnem diskurzu s strani javno izpostavljenih ali družbeno aktivnih ljudi.
Izjema so seveda dejanja naših ideoloških nasprotnikov, ampak nestrinjanje z nasprotnikom ni ravno dosežek. Najtežje je počistiti pred lastnim pragom, zato tam tudi začnimo. O nasprotnikih pa bomo govorili v naslednjem blogu.
Posledice tega so široke, boleče in očitne.
Za primer: stereotipično pravilo progresivnih in levih družbenih skupin je, da so nadvse neučinkovite, saj se skoraj nemudoma po oblikovanju izgubijo v medsebojnih bojih ter neznosno dolgih in neproduktivnih dogovarjanjih in sestankih. Razlog pa izvira iz pravil “vsak ima pravico sodelovati”, “vsakega je potrebno upoštevati” in “nikogar se ne sme izločiti”.
Posledice teh pravil sem, prevečkrat, občutil na lastni koži. Ko moraš poslušati vsakogar, kaj hitro ugotoviš, da večino časa poslušaš najglasnejše, ki pa so le redko tudi najmodrejši. In to je, po mojem mnenju, temeljni razlog za neuspeh večine od propadlih družbenih iniciativ v Sloveniji, kot tudi premnogih Piratskih strank po Evropi, katerih razvoj sem osebno spremljal.
Temeljni napovedovalec, ali bo neka večja skupina uspešna (naj bo to civilna iniciativa, društvo, gibanje, stranka ali država) je njena sposobnost, da prepreči neproduktivno trošenje njenih zelo omejenih virov, časa in energije.
In ravno osebe, ki se redno poslužujejo zlobnih in bedastih dejanj in stališč so glavni vir te izgube časa in energije. Zato je smiselno prepoznati, da vsaj v kontekstu družbenega delovanja, dejanja kaj hitro predstavljajo osebo. Tako bo obsodba dejanja vodila v obsodbo osebe in njen odvzem pravice do destruktivnega delovanja.
Naj dodam, da moje stališče ni le teoretično. Poleg praktičnih dokazov iz uspešnih civilnih in političnih skupin, ki sem jih spremljal sem bil priča testu te teorije tudi sam ko sem še deloval v vodstvu politične stranke. Zmanjšanje stresa in neverjeten dvig produktivnosti, ki sta sledila uspešni implementaciji tega pravila, sta bila neverjetna.
Zato v zasebnem in profesionalnem življenju obsojajte dejanja, ne ljudi. Ko pa pride do dejanj ljudi v javni sferi – tu ne govorim le o znanih osebah – pa dodobra premislite, ali se vaši skupnosti resnično splača tolerirati nadaljnje delovanje take osebe.
Naslednji blog v seriji treh, "O zlobi stališč kot rešitvi za polarizacijo družbe (3. del)" bo objavljen v kratkem. Če želite biti obveščeni ko bo objavljen se spodaj prijavite na newsletter.
