“S tem bi bili dijaki in študenti, ki se preživljajo s študentskim delom, .. ”
Klemen Peran, predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS), 1. 4. 2020
Izpostavljeni del zgornjega navedka bi vas moral zbosti. Namreč: koncept “študent, ki se preživlja s študentskim delom” pravno in sistemsko bojda ni slovenska praksa.
Pa vendarle obstaja – pojavlja se kot evidenten deležnik v slovenski ekonomiji, in realnosti pač ne gre zanikati. Torej imamo problem.
Večina javnega diskurza te dni se ukvarja s soočanjem z akutnimi ekonomsko-socialnimi posledicami epidemije, med katere mora nujno soditi tudi pomoč študentom, ki se preživljajo sami in so bili, ne po lastni krivdi, pahnjeni v socialno stisko. V tem blogu pa raziskujem razloge (in rešitve), kako smo prišli do situacije, kjer moramo v krizni situaciji na vrat na nos dokazovati obstoj skupine, ki naj ne bi obstajala, in druge sistemske posledice istega problema, ki nas, kot družbo, uničuje že dolgo.
Kako “naj bi” trenutni sistem izgledal v teoriji
Redno vpisane študente do največ 26. leta morajo po zakonu preživljati starši.
Če starši tega zaradi svoje socialne ogroženosti ne zmorejo, lahko, kot družina, zaprosijo za socialno pomoč. Težave z nepripravljenostjo preživljanja študenta s strani staršev se rešuje na centrih za socialno delo in sodišču.
Študent lahko prijavi lastno gospodinjstvo, s starši sklene dogovor za preživnino in se s tem definira za samovzdrževanega ter se prijavi za socialno pomoč. Vendar sam za tak primer v praksi še nisem slišal.
Iz navedenega izhaja tudi sistemska predpostavka “študent naj študira, ne dela” – to je razlog, da smo starševsko pravico (in dolžnost) od 18. leta podaljšali do 26. Posledično smo polnoletnim študentom omejili direkten dostop do socialne pomoči ter, bolj pomembno, študentom omejili dostop do rednih delovnih razmerij; v kolikor pa se jih poslužijo, jih od tega odvrača izguba študentskih privilegijev, kot so npr. boni.
Ker pa so delovne izkušnje ter “žepnina” vsekakor zaželeni aspekti uspešnega študenta, smo zato uvedli “študentsko delo”.
Namen študentskega dela je, s strani države, definiran in formuliran:
“Namen začasnega in občasnega dela dijakov in študentov je omogočiti pridobivanje delovnih izkušenj in dodatnega zaslužka dijakom in študentom v času izobraževanja, delodajalcem pa selekcijo potencialnih prihodnjih kadrov in fleksibilno delovno silo za pokrivanje izrednih kadrovskih potreb. Ob navedenem se poudarja začasna in občasna narava dela dijakov in študentov, torej gre za dela, ki se opravljajo določen krajši čas ali od časa do čas”
Vir: gov.si, Začasno in občasno delo dijakov in študentov
V prevodu: študentsko delo ni namenjeno temu, da bi se študent z njim preživljal.
Posledično je študentsko delo “posebno”. Vendar ni posebno v obremenitvah – študentsko delo je primerljivo obdavčeno z redno zaposlitvijo (i.e. razlika med tem, kar plača delodajalec in študent dobi).
Študentsko delo je posebno v tem, česa študent, kot delavec, NE dobi: večine delavskih pravic. Ni bolniške, ni dopusta, ni odpravnine, ni zaščite pred neupravičeno prekinitvijo delovnega razmerja, ni odpovednega roka, ni regresa … Študentski delavec je v praksi torej definicija prekarnega delavca.
Študentsko delo je posebno še v namembi denarja, ki se nabere iz fonda študentskega dela – dobršen del gre v “študentske namene”, kot so študentski domovi, najbolj pa v oči bode podatek, da vsak po 2,69% vaše bruto študentske plače (skupaj 5,38%) prejmeta Študentska organizacija Slovenije (ŠOS) in Študentski servis.
Kako sistem izgleda v praksi
Živimo v času, ko je postalo transparentno in brezsramno izigravanje družbenih standardov delovnega razmerja, za katerega so se borili naši starši in stari starši, splošno sprejemljivo. Zdi se, da je izogibanje upoštevanja delavskih pravic postalo stvar “poslovne optimizacije”. Ceneje je zagotovo, vsaj na kratki rok. V to ni dvoma.
In tako so delodajalci našli dva poglavitna načina za izmikanje obveznostim, ki jim sledijo iz rednega delovnega razmerja: “zaposlitev preko s.p.” in … “delo preko študenta”.
Posledično so študentski servisi polni oglasov za redni delovni čas. Kvalifikacije in izkušnje, ki jih zahtevajo, pogosto povsem presegajo okvire kompetenc, ki se jih od študenta pričakuje.
Se še spomnimo stališča države? Naj vas opomnim:
“… Ob navedenem se poudarja začasna in občasna narava dela dijakov in študentov, torej gre za dela, ki se opravljajo določen krajši čas ali od časa do časa.”
Najhuje je, da oglase tipa “redno delo preko študenta” objavlja tudi država sama. Študentsko delo je postala za delodajalce mnogo lažja oblika “rednega dela”, saj jim manjko delavskih pravic (in s tem fleksibilnost v najboljši luči in močno povečan nabor izkoriščevalskih taktik v najslabši) pogosto pomeni veliko več, kot nekaj procentov davčne razlike.
V tem smislu predstavlja študent v odnosu do diplomanta (in razmerju do delodajalca) privilegirano, oziroma cenejšo, delovno silo. To je princip, ki inherentno ustvarja škodljive dolgoročne posledice za študenta samega. Vsak namreč enkrat neha študirati.
Preko študenta danes delajo skoraj vsi tisti, ki lahko. Ko postanejo prestari, delajo preko s.p., avtorskih pogodb, na črno ali pa sploh ne. V takem okolju postaja redna pogodba in z njo povezana socialna varnost, zmožnost odraščanja in ustvarjanja družine, takorekoč urbani mit.
Kakšne so konkretne posledice (v nepandemičnih časih)?
Za večino mlajših študentov – vsaj na prvi pogled – sploh ni tako slabo. Dela je veliko, prilagodljivost je visoka. Večine ekonomska nestabilnost ne moti, kar je prav, saj jih, kot predvideva zakon, večinoma preživljajo starši.
Za tiste, ki jih starši ne morejo oz. ne želijo preživljati, je problem že malo večji. Socialna varnost je nizka, ampak zaradi razmeroma velike količine ponudb za delo se stvari še nekako izidejo.
Resna težava nastane, ko dopolnijo 26 let, doštudirajo in se osamosvojijo. Če so imeli srečo, so si že v tem času uspeli najti delodajalca, ki jih je pripravljen po koncu študija redno zaposliti. No, ali pa vsaj “zaposliti preko s.p.”. Taki primeri so v praksi redki in skoncentrirani v le nekaj poklicih.
Za vse ostale se v tej točki življenja vrata študentskega servisa zaprejo. Odpravijo se bodisi na privatne mreže, ali na javne platforme za iskanje delovnih mest. Tam pa jih čaka presenečenje: dela za njih ni. Ste varilec? Mehanik? Programer? Ni problema! Vsi ostali …
Depresija.
Pripravništva obstajajo, vendar so redka. Vlaganje v mlade v slovenskem gospodarstvu že mnoga leta ni “v modi”. Še posebej pa ne preko “drage” redne pogodbe. Prijavi se jih desetine, včasih tudi sto in več ljudi. Večina razpisov zahteva leta izkušenj in širok nabor znanj in dolgoletnih izkušenj. Na veliko večino prijav ne dobite niti zavrnitvenega odgovora, kaj šele povabila na razgovor. Vi ponujate premalo – saj ste vendar ravnokar doštudirali!
Zato se vrnete v ustaljene vzorce – iskanje prekarnega dela. To obstaja – ampak je še bolj izkoriščevalsko, kot je bilo v študentskih delih. “Mutenje” preko napotnic, avtorskih pogodb … mogoče obupate in kar odprete s.p., kjer pa živite v še večjem strahu – če kakšen mesec ne zaslužite dovolj, boste v minusu, saj davčni urad ne pozna milosti in prispevke pobere tudi, če ne zaslužite nič.
Navedene izkušnje ponovno privedejo do spoznanja: študent je v trenutnem sistemu v odnosu do diplomanta privilegirana delovna sila. Slej ko prej torej postane nelojalna konkurenca sam sebi.
Mogoče ste imeli srečo in prišli “h koritu”. Mogoče ste v študentskih letih delali tisto, česar naj ne bi in ste redno, 8 ur na dan, delali več let in si pridobili znanja in izkušnje ter poznanstva, da ste si našli službo. Vendar taki ste v manjšini, verjetnost, da ste doštudirali v rednem roku, pa majhna.
Vsi ostali so izgubljena generacija. Generacije.
Na drugi strani pa s strani “gospodarstva” poslušamo o kritičnem pomanjkanju izkušene delovne sile in nujni potrebi po uvozu iz tujine. Ironično, kajne?
Cui bono – dobro za koga?
Študentsko delo živi dalje, ker Študentska organizacija Slovenije in njene hčerinske organizacije ŠOU prejmejo 2,69% zaslužka od vsake ure študentskega dela, kar je leta 2019 naneslo 9,7 milijona evrov. Za ta denar ne odgovarjajo nikomur, še najmanj pa državljanom. Do pred kratkim so bili celo izvzeti iz nadzora računskega sodišča, ki skrbi, da se sredstva pridobljena z davki, porabljajo skladno z zakonom. Vendar je tudi ta nadzor, kljub visoki stopnji kompetentnosti in strokovnosti Računskega sodišča, le manjša prepreka na poti “nenamenske” rabe denarja.
Naj na tej točki dodam, da delo ŠOS in njenih hčerinskih organizacij ni brez pozitivnih plati. Če naštejemo samo nekaj koristnih aktivnosti: program študentskih bonov, sofinanciranje kulture (Radio Študent, študentske založbe, galerija Kapelica itd.), brezplačne svetovalnice za študente (psihološko svetovanje, pravna in socialna vprašanja), Fundacija Študentski tolar za pomoč študentom v stiski in tako dalje.
Vendar te pozitivne aspekte spremlja mačehovski odnos (Kiberpipa!) in poplava korupcijskih škandalov.
V luči mnogih, premnogih milijonov evrov denarja brez kakršnihkoli obvez, bo kakršnakoli skrb za dolgoročno dobrobit brezimenskih študentov vedno premagana. Zato je povsem vseeno, kdo študentske organizacije vodi ali koliko posameznikov/ic v njih se odkrito in prepričano trudi delati v dobro študentov. Te organizacije so sistemsko mrtve: v pričujoči obliki bodo slej ko prej obremenjene s korupcijo. Brezplačen denar, hočeš nočeš, vedno premaga vse ostalo.
Gospodarstvo, v svoji vsesplošni kratkovidnosti, sistem podpira, ker študentsko delo JE boljše. Zaposlovanje preko s.p. JE boljše. Za to četrtletje. To, da čez 5 let ne bodo več mogli najti kompetentnih delavcev za katerokoli ceno, oz. kot je rekel že Ford, ne bodo našli več kupcev za svoje produkte, saj bodo ti prerevni, pa je tako ali tako problem nekoga drugega v prihodnosti.
Vse navedeno posledično omogoča oz. krepi še bolj pereči problem naše družbe: tisti segment gospodarstva, katerih poslovni model(i) temeljijo na izkoriščanju delavcev. To je en najuspešnejših sektorjev slovenskega gospodarstva, saj smo zanj vzpostavili idealno klimo – imamo kompleksen, zavit sistem; luknjast kot švicarski sir in prepreden s pravnimi nejasnostmi, visokimi kaznimi, vendar majhnim številom inšpektorjev in previsoko stopnjo korupcije.
Ali drugače: veliko lažje, ceneje in varneje je “mutiti”, kot pa delati pošteno in zakonito.
In tako se izkoriščevalski poslovni modeli širijo ter spotoma, ker so bolj konkurenčni, izpodrivajo družbeno odgovorne.
Končni zmagovalci: Študentska organizacija Slovenije … in izkoriščevalski delodajalci.
Torej, rešitve?
Rešitve so enostavne v tem polju – tako pri študentskem delu, kot pri obvodu čez s.p. Trivialne, celo. Ni pa trivialna količina politične volje, ki bo potrebna, da se jih uvede.
Tokrat se osredotočimo na študentsko problematiko.
Odločitev 1: Naj se študentje sami preživljajo ali ne?
V kolikor je odgovor NE, potem moramo urediti sistem socialne pomoči, ki poskrbi, da bo vsak študent lahko študiral brez potrebe po dodatnem delu! To bo zahtevalo pretehtanje in poenostavitev pogojev za podelitev socialne pomoči študentu in proaktivno podeljevanje oz. vsaj spodbujanje in ozaveščanje ogroženih študentov s strani fakultet samih.
V tem polju bi lahko, po streznitvi od bajnih količin brezplačnega denarja, sistemsko reanimirana Študentska organizacija igrala pomembno vlogo in pričela resen boj za pravice socialno ogroženih študentov.
V kolikor je odgovor DA, pa je rešitev še enostavnejša: ukinitev študentskega dela in ukinitev odvzema študentskih privilegijev tistim, ki se zaposlijo. To bo za seboj potegnilo še marsikaj drugega (upravičenost do popoldanskega pouka ne le za samoplačnike, ampak tudi zaposlene redne študente, za primer), vendar je rešitev na dlani.
Osebno se močno nagibam k prvi možnosti, obe pa ste mi zdita akutno boljši od trenutnega stanja.
Odločitev 2: Kaj bo zapolnilo vrzel legitimnih potreb po začasnih delavcih?
Ne odkrivajmo tople vode. To imajo rešeno vse resne države. Pomembno je le, da je temelj rešitve sledeč: dostop do opravljanja začasnega dela morajo imeti vsi delovno aktivni državljani in državljanke, saj študentje niso edini, ki se lahko legitimno in socialno odgovorno poslužujejo takega dela.
Predvsem pa začasna dela te vrste lahko služijo kot (začasno in urgentno!) nadomestilo za pripravništvo za študente, ki zaključijo študij. Takrat tovrstne priložnosti potrebujejo veliko bolj, kot med študijem samim.
Predlogov je bilo že veliko. Potrebujemo družbeno diskusijo o najbolj primernem modelu (in njegovo uskladitev s sanacijami drugih anomalij, kot je zaposlovanje preko s.p), ampak to je, v primerjavi s prvim korakom ukinitve študentskega dela samega, politično izvedljiv projekt.
Odločitev 3: Kaj bo zapolnilo vrzel financiranja pozitivnih programov ŠOS et. al.?
Kljub moji ostri kritiki študentske ekonomike ne zagovarjam ukinitve študentske politike, njenih organizacij, njene neodvisnosti od nacionalne politike, še najmanj pa nadvse pozitivnih programov, ki jih vendarle izvaja. “Don’t throw the baby out with the bathwater” bi rekli angleži.
Trenutna struktura študentske politike pa vendarle nosi preveliko breme korupcijskih grehov predhodnih generacij. Brez močnih reform organizacije in uvedbe strogega nadzora državnih nadzornih institucij (katerim mora biti zakonsko podeljena dolžnost kaznovanja!) in zaveze organizacij za trdo delo, ki bo potrebno, da te pridobijo zaupanje študentov in širše javnosti, ne bo šlo.
* Pred objavo tega bloga so me komentatorji opozorili, da bo dojet kot poskus obračuna s ŠOS/ŠOU. Za potrebe jasnosti tu poudarjam, da je moj namen opozoriti na dejstvo, da so vse alternative boljše od katastrofalnih vse-sistemskih posledic trenutne organizacije enega bolnega pod-sistema. Preden se pogovarjamo o novem sistemu, se moramo najprej končno strinjati, da trenutni sistem ne deluje in da nujno potrebuje radikalne spremembe. Šele takrat bodo lahko VSI deležniki konkstruktivno sodelovali v oblikovanju novega, boljšega sistema.
Kaj pa pripravništva?
To kritično problematiko pustimo za drug blog.
Ok, konkretno, kaj nam je storiti.
Za začetek, študent/ka, zbudi se! Po koncu študija te čaka prepad, v katerem leži že več generacij, prešibkih zaradi vsesplošnega izkoriščanja, da bi se uprle. To čaka tudi prevelik del tvoje generacije.
Razen, če se upreš. Upreš privilegiju študentskega dela, ki krade tvojo prihodnost. Upreš tistim, ki služijo na račun tvoje prihodnosti.
Študiraj … redno delo pa prepusti tistim, ki so že doštudirali, zato da bodo tisti, ki pridejo za teboj, delo pustili tebi.
Bodi študent/ka, ki zahteva ukinitev študentskega dela. To lahko naredite le študentje – dokler lahko Študentska organizacija na ceste spravi tisoče naivnih študentov in dijakov, so spremembe nemogoče, saj se s tako politično močjo težko spopada celo država sama.
Odločitev je tvoja. Posledice pa tudi.
Na koncu bi se rad zahvalil vsem, ki ste mi pri pisanju tega bloga pomagali s popravki, nasveti in idejami. V prvi vrsti pa Jeremiju Slaku za izčrpen vsebinski komentar. Hvala!
