Iz mojih neobjavljenih arhivov, napisano Aprila 2020.
“Publicly subsidized, privately profitable.”
Tema današnjega bloga bo “Privatizacija dobičkov, socializacija izgub” oz. meni ljubi izraz “corporate welfare” ali, po domače, sociala za korporacije.
V dobrih časih konjukture s strani gospodarstva poslušamo o “ne dovolj sposobnih”, ki želijo humano minimalno plačo. Pa o “lenih”, ki zahtevajo za preživetje dovolj visoko socialno pomoč. O “neproduktivnih” umetnikih in kulturnikih sploh ne izgubljajmo besed. Ter seveda, ne pozabimo na “nesprejemljivo vmešavanje države v gospodarstvo”, ko se sprejemajo pravila za zaščito potrošnikov in državljanov. Najljubše pa so mi bajke o “nevidni roki trga”, ki bo poskrbela za vsem pravični trg ter grafike, kot je sledeča s strani Gospodarske zbornice:
Nato – prej, ali slej, vsekakor pa vedno – udari kriza in … kar naenkrat se vsi strinjajo: država se mora vmešati v gospodarstvo in rešiti lokomotivo!
Vsi večji udarci za gospodarstvo kar na enkrat niso več “del gospodarstva”, dolžnost za njih mora prevzeti država … dolžnost za njih moramo prevzeti državljanke in državljani. Tisti isti, preleni, preveč nesposobni za spodobno preživetje v času bogatenja.
Koliko je vredna “lokomotiva”, ki odpove ob vsakem najmanjšem klancu?
En set pravil, tudi, ko je neugodno
Nisem pristaš specifičnega ekonomskega sistema – vidim jih le kot orodja, ki jih družba lahko v taki ali drugačni obliki, posamično ali v kombinaciji, vihti za doseganje svojih ciljev.
Vendarle pa zagovarjam sledeče: karkšnakoli že bo družbeno-gospodarska pogodba, naj ta velja enako za vse, za čas izobilja kot tudi za čas pomanjkanja.
Temljeni princip kapitalizma je lastnina. Tisto, kar si lastite, je vaše in le vaše. Vaša in le vaša pa je tudi odgovornost za skrb te lastnine. In ravno v odgovornosti se skriva srž problema.
Ko stisne kriza iznenada vsi akterji prelagajo odgovornost. Predsedniki vlad na njihove predhodnike, ministri na birokrate, gospodarstvo pa na družbo. Nihče ne želi biti odgovoren za posledice sistema, ki so si ga izbrali v gonji za hitro bogatitvijo v času gospodarske rasti (kakšen čas temu sledi, pa je bržkone jasno) ob Hollywooda vrednemu igranju nevednosti glede njegovih slabosti.
Ko ta sistem odpove, vedno znova, breme sistemskih napak pade na pleča nas, davkoplačevalcev. Iz živega blata navideznega “prostega trga” takrat vlečemo tiste, ki naj bi bili “preveliki, da padejo”. Finančne sisteme in korporacije. Corporate welfare.
Zato predlagam, da država prevzame povsem neusmiljeno kapitalističen odnos do gospodarstva v času krize. “Buy low, sell high”. “It’s just business”.
Če ste svoje podjetje vodili tako nespametno, da ni sposobno preživeti krize, potem naj propade, vsaj kar se vas tiče. To, da bo država vaše nekdanje podjetje “potegnila iz smeti” ter ga rešila z infuzijo novega denarja je irelevantno za dejstvo, da ste vašo lastnino že zavozili. Trg vam je povedal svoje. To podjetje je sedaj v lasti tistega, ki ga je kapitaliziral. Države.
Preprečiti moramo torej pričakovanje lastnikov (predvsem delniških družb, korporacij), da bo država namesto njih reševala njihovo last, njihovo odgovornost. Kar rešuje država naj postane državno.
Na tej točki naj seveda dodam, da ne zagovarjam neupravičene nacionalizacije niti splošne lasti podjetij s strani države. Zagovarjam le sledeče, preprosto stališče: če država rešuje podjetje naj deluje kot katerikoli drugi zasebni akter, ki bi reševal podjetje in naj za prevzem rizika prevzame tudi morebitne profite. Ko je proces reševanja uspešno zaključen in se vrnejo časi izobilja, lahko država podjetja ponovno proda na prostem trgu, dobiček pa vloži nazaj v družbo.
Še preden me kdo odpiše za “neolib-a” bi poudaril, da podpiram pozicijo, da se tako pridobljena podjetja, ki ustrezajo definiciji ključne infrastrutkure obdrži (oz. prestrukturira in proda tisto, kar v to definicijo ne spada), podjetja s primerno delavsko skupnostjo pa proda s predkupno pravico in za pošteno, vendar netržno ceno, delavcem samim.
Ideološka nefleksibilnost pri gospodarskih vprašanjih je recept za katastrofo.
Vse je v odgovornosti
Tak način soočanja s krizo bi
- veliko akterjev prepričal, da načrtujejo bolj odgovorno in bodo vendarle “zmogli” sami najti potrebno pomoč na prostem trgu tudi v času krize,
- pošteno nagradil proračun države (ki je last državljnk in državljanov) za storitev, ki so jo nudili gospodarstvu,
- kar je bistveno, omilil vpliv naslednje krize.
Ko se bo gospodarstvo zavedalo rizika krize, se bodo deležniki v njem na krize tudi pripravili. Iz podjetij bodo črpali manj denarja, sisteme bodo snovali bolj odporno, anti-fragile, v ključne komponente integrirali rezerve in -kdo bi si mislil-, morda celo zasnovali zasebne sheme za zavarovanje pred gospodarskimi šoki.
Če smo privatizirali profite, potem privatizirajmo tudi izgube!
