“Transparentnost” se že dolgo uporablja kot krinka za upravičevanje odločitev, ki so v osnovi nedemokratične. Ko na dan pride kritika o zakonodajnem procesu, ki je bil preveč izključevalen, mu v bran velikokrat stopi argument: “To ni res, vse informacije so bile objavljene na javni oglasni deski.” Že mogoče, vendar dejstvo, da se oglasna deska nahaja v najbolj oddaljenem hodniku mestne hiše, kamor nihče nikoli ne zaide niti po pomoti, ne spremeni dejstva, da je bil proces izključevalne narave.
Razpoložljivost še ne pomeni transparentnost
Lahko sicer trdimo, da so takšna dejanja že v osnovi netransparentna in tako ne razvrednotijo same oznake transparentnosti. Problem te oznake pa je, da je nejasna in da si jo vsak razlaga po svoje.
Wikipedia definira politično transparentnost kot:
The right and the means to examine the process of decision making /…/
[politična transparentnost je pravica in možnost vpogleda in pregleda nad posameznim postopkom/procesom odločanja.]
V praksi to pogosto pomeni le teoretično možnost nadzora procesa odločanja, nikjer pa se ne omenja dejanske učinkovitosti.
Zato, da ne bi prihajalo do nejasnosti, predlagam nov, bistveno bolj jasen termin:
Efektivna transparentnost
Lastnost sistema, ki za jasen in učinkovit vpogled v procese ne zahteva nerazumnega truda.
Trenutni vzorec se ponavlja na vseh koncih našega političnega prizorišča – podatki so objavljeni v zaprtih/neuporabnih formatih, nepravilno formatirani ali pa normalizirani tako, da niso več uporabni.
Čas je, da jasno in glasno povemo, kaj hočemo.
Ne gre za razpoložljivost podatkov temveč za njihovo uporabnost.
Predlagam torej, da začnemo uporabljati izraz “efektivna transparentnost” kot jasno zahtevo, da morajo biti vsi podatki objavljeni na način, ki koristi kar največjemu številu ljudi.
