To besedilo sledi blogu o zlobi stališča in diskusijo z odgovori na nekatere najglasnejše kritike nanj.
Danes pa bi se rad ponovno dotaknil vprašanja, zakaj se mi je zdelo pomembno javno in nedvoumno obsoditi neko stališče kot zlobno.
Razlog za izhodiščno Facebook objavo je bila želja, da jasno in javno povem, da ne podpiram izjav in stališč ljudi, ki sem jih morda v preteklosti podpiral oz. z njimi sodeloval. Stališče, ki so ga delili, se mi je zdelo tako sprevrženo (in ne le zmotno in obžalovanja vredno, kot je nasprotovanje maskam, ki si ga delijo premnogi, ki jih poznam), da je zahtevalo ostrejše dejanje – javna obsodba z najostrejšo nevulgarno besedo, ki jo poznam: zloba.
V drugem blogu te serije, v poglavju “Obsojaj dejanja, ne ljudi” že razčlenim pomen takih obsodb za lastni ideološki krog.
Vendar pa je tu še druga, sinergična stran delovanja, v katero že dolga leta vlagam ves svoj trud: empatija do (političnega) nasprotnika.
O zlobnih sovražnikih
Moja fascinacija s politiko izvira iz fascinacije nad optimizacijo kompleksnih sistemov, kar, če upoštevate, da te dni svoj kruh zopet služim kot programer, niti ni tako čudno.
Zato se mi je bilo ob začetku mojega političnega delovanja, pri rosnih dvajsetih letih, težko soočiti z dejstvom, da politični boj ni boj “kdo ima boljšo idejo” oziroma vsaj “boj za kompromis med različnimi zahtevami/potrebami/preferencami” kot je morda nekdaj bil, ampak le še nerazumski boj za prevlado lastnih ideoloških rešitev.
Prepogosto ni pomembno ali je rešitev sploh koristna za to, kar njeni zagovorniki potrebujejo, še manj pa ali je kvalitetna. Pomembno je le, da je “naša”. V današnjem času pa žal le še, ali je “predstavljena tako, da se sliši, kot da je naša”.
In tako je naš politični diskurz devalviral na točko, ki jo imamo danes: “Vsi, ki se ne strinjajo z mano, so zlobni”.
Mislim, da mi dokazovati, da je temu tako, ni potrebno. Sodelovanje med predstavniki različnih bregov je nesprejemljivo. Politiki, ki si drznejo sodelovati, ali celo le pogovarjati, so označeni za izdajalce. Vsak predlog “druge strani” je nemudoma zavrnjen, pohvala “druge strani” pa je dojeta kot kapitulacija oz. kolaboracija.
Kar ni čudno – če dojemamo drugo stran za zlobno, potem je zlobno z njimi tudi sodelovati.
Vsi in nihče za pluralizem
Vir: Wikipedia
Pluralizem je v najširšem smislu priznavanje in odobravanje različnosti oz. raznolikosti. Na političnem področju pomeni priznavanje različnih interesov in prepričanj oz. stališč državljanov in je ena najpomembnejših značilnosti moderne demokracije.
Če vprašaš skorajda kateregakoli udeleženca slovenskega političnega boja, ne glede na ideološko ali strankarsko ozadje, ali podpira princip pluralizma v naši demokraciji, boste najverjetneje dobili pritrdilen odgovor.
Vendar, če pa to isto osebo vprašate, ali se jim zdi sprejemljivo, da stranka, ki predstavlja njim ne najbolj ekstremno, temveč zmerno “različno” ideološko stališče, prevzame vodenje države za en mandat, pa boste, najpogosteje, dobili ostro negativen odgovor.
Ti dve stališči sta, seveda, nasprotujoči. Tako kot premirja sklepamo le s sovražniki, lahko sobivamo v različnosti le z … različnimi.
Vendar, kako naj sobivamo z ljudmi, ki jih dojemamo kot zlobne?
Je vse, kar je drugačno, tudi zlobno?
Vrnimo se na tisto, kar naj bi politični boj bil: “iskanje kompromisov med skupinami z različnimi zahtevami/potrebami/preferencami” in se vprašajmo: je nekdo lahko res zloben le zato, ker ima drugačne zahteve/potrebe/preference?
Če je vaš odgovor tudi ne, potem nadaljujmo z: so rešitve, ki temeljijo na drugačnih zahtevah/potrebah/preferencah zlobne že samo po naravi njihovega izvora?
Spet je moj odgovor ne. Vendar, če imamo tako popustljivo sprejemajoč pogled, zakaj se potem ne vprašamo: so vse rešitve, ne glede na njihov izvor, dobre?
In odgovor je seveda ne. Rešitve so … težka stvar. Rešitve so lahko ne le slabe za ljudi z drugačnim setom zahtev in potreb od originalnih, ampak so, prepogosto, slabe tudi za tiste, ki rešitev predlagajo. Rešitve so tudi pogosto, kljub trudu njenih snovalcev, da temu ne bi bilo tako, zlobne. “Pot do pekla je tlakovana z dobrimi nameni”, pravi znan pregovor.
In tu se prične začetek problema in začetek rešitve.
Problem izgleda nekako tako: “Če je rešitev zlobna, potem pomeni, da so bili cilji zlobni, iz česar sledi, da so zlobni tudi njeni avtorji”.
Rešitev pa: “Rešitev je sicer zlobna, ampak kakšen pa je bil namen njenih avtorjev? Je bila zloba te rešitve nepredviden in nenamenski del njenih snovalcev?”.
Rešitev te kaj hitro vodi do spoznanja, da rešitev je mogoče zlobna, vendar pa večino časa ljudje niso zlobni, le zmotljivi. Večino časa, kar je več kot dovolj za funkcionalno demokracijo.
Ko prepoznaš zlobna stališča, spoznaš tudi tista, ki to niso
In tako lahko naše politične nasprotnike ločimo v dve skupini:
- tiste, katerih zahteve/potrebe/preference so zlobne
- tiste, katerih zahteve/potrebe/preference niso zlobne
Če idejo predstavim na konkretnem primeru: cilj dveh politikov je izboljšanje življenjskih pogojev brezdomcev. Oba predlagata rešitve, za katero drugi meni, da bo brezdomcem škodovala. Ne glede na resničnost škodljivosti ene ali druge rešitve in s tem zlobnosti teh rešitev je namen obeh enak: izboljšanje življenj brezdomcev. Torej noben od njiju ni zloben in konflikt ni potreben.
Vendar le, če sta oba sposobna prepoznati dobroto namenov drugega.
In zato je tako ključno prepoznati tiste nasprotnike in tista izhodišča, ki resnično so zlobna. Kajti le takrat lahko vemo, da ostali naši nasprotniki niso zlobni.
In šele, ko se zavemo, da večina naših nasprotnikov ni zlobnih, lahko naše sodelovanje in iskanje kompromisov z njimi vidimo kot moralno dejanje.
Sodelovanje in iskanje kompromisov pa je diametralno nasprotno delovanje od delovanj, ki povzročajo nadaljnjo politično polarizacijo.
Rešitev za našo zavoženo politično situacijo je na dlani. Vprašanje je le, ali smo dovolj zreli, da se je poslužimo.
Testni bralci tega besedila so vsi izpostavili, da je odgovor na predhodno vprašanje enostavno “nismo”. In, žal, se strinjam. Vendar pa verjamem, da se pot do zrelosti prične pri spoznanju, da nam zrelosti manjka.
In preden kdo predvideva, da govorim o politikih, naj se takoj izjasnim: kot sem pisal v predhodnem blogu, če stojimo na stališču, da politika služi narodu, potem je politika tudi ogledalo naroda.
Če narod želi politiko, ki se je sposobna pogovarjati, sodelovati in iskati kompromise z ljudmi, s kateremi se ne strinja, potem bo najprej to narod moral početi sam.
In preden poskusimo ponovno preložiti odgovornost na politiko: Edini, ki lahko karkoli spremenijo so tist, ki jim je mar, da se spremembe zgodijo. Politiki to niso – njim, iz vidika njihovih osebnih interesov, gre odlično. Kdo ostane?
