Skrivnosti in pasti volilnega sistema, ki vzdržuje “status quo”

Volitve z največjimi in najpomembnejšimi posledicami v Sloveniji so volitve v Državni zbor¹Državni zbor je spodnji dom našega dvodomnega Parlamenta. Zgornji dom je Državni svet, ki je sestavljen iz predstavnikov različnih delov družbe, katerega glavna moč je možnost veta na odločitve državnega zbor.. Na teh volitvah poteka boj za najvišjo oblast v državi, saj zmaga podeljuje tako moč oblikovanja zakonov, kot tudi njihovo izvrševanje. Če želite v državi karkoli večjega podrediti svoji volji (za dobro ljudi, vašega ega ali denarnice) … potem so to volitve, ki jih morate zmagati.

“Hudič se skriva v podrobnostih”

Namen tega zapisa je pregled nekaterih izmed bolj ključnih podrobnostih, katerih poznavanje in upoštevanje je nujno potrebno za uspešno zasledovanje izvolitve vas ali vaših prvakov.

Medklic, prvič: Le moje izkušnje, na “kratko”

To besedilo pišem na osnovi osebnih izkušenj, kot popis naučenega. 

Za vse, ki me ne poznate: Septembra 2010 sem bil pobudnik drugega (in uspešnega) poskusa ustanovitve Piratske stranke v Sloveniji. Dobrih 7 let sem služil kot njen sekretar, nato pa še skoraj 2 leti kot njen predsednik. V teh 9 letih sem se udeležil dveh evropskih volitev, dveh državnozborskih volitev in kupice referendumov. Rezultat na volitvah se je vztrajno povečeval, vendar v času mojega delovanja nismo dosegli praga izvolitve.

Besedilo je napisano kot nasvet za teoretično “kampanjo z iskrenim ciljem izboljšanja življenja svojih volivk in volivcev”, ki se poteguje za preboj v državni zbor brez povezav z obstoječo politično elito.

Medklic, drugič: Kako sploh delujejo volitve v državni zbor?

Cilj slovenskih državnozborskih volitev je izvoliti skupno 90 poslank in poslancev – 88, ki zastopajo svoj volilni okraj in 2, ki zastopata manjšini. Za izvolitev teh 88 poslank in poslancev smo državo razdelili na 8 enot, vsako enoto pa na 11 okrajev.

Skupno tako dobimo 88 okrajev v katerih so izvoljeni poslanke in poslanci na 88 sedežev. Ti okraji “naj bi” predstavljali enako število volivk in volivcev. V praksi prisotne (relativno velike) razlike v velikosti okrajev pa vodijo v relativno različno moč glasov.

Za teh 88 mest se lahko borijo tako registrirane politične stranke, kot tudi neodvisne liste. 

Za prijavo kampanje za kandidaturo morajo liste in stranke izpolnjevati različne pogoje:

• Stranke prisotne v državnem zboru lahko vložijo listo z le tremi podpisi poslank in poslancev.
• Ostale stranke morajo zbrati med 400 in 800 (na upravni enoti overjenih) podpisov.
• Neodvisne liste imajo še bolj neugodne pogoje, saj je potrebna kvota overjenih podpisov občutno višja, kar 8000 podpisov.

Vsaka kampanja, prijavljena pri Državni volilni komisiji (DVK) ima pravico prijaviti po eno ‘kandidatno listo’ na volilno enoto. Vendar ta lista ni vrstni red kandidatov, kot jo včasih zmotno prikazujejo mediji, ampak le popis kandidatk in kandidatov ter njihova dodelitev po okrajih. Vsak kandidat ali kandidatka kandidira v enem oz. največ dveh okrajih v isti enoti. Lista mora biti tudi uravnotežena po spolu – noben spol ne sme biti zastopan z manj kot 35%. 

Na volilnem lističu tako volivci ne glasujejo za stranke/kampanje, ampak za kandidate/ke v njihovem okraju. 

Volilni rezultat se določi po zapletenem postopku, ki v dveh krogih poskuša zagotoviti, da končno število prejetih mandatov (i.e. sedežev v parlamentu) odraža skupni, nacionalni, rezultat na volitvah.

Vendar, pomembno, upošteva le kampanje, ki so dosegle “prag” 4% vseh oddanih glasov.

Dalje poskuša sistem zagotoviti, da so osebe, ki prejmejo te mandate, tiste, ki so na volitvah prejele največ glasov relativno na ostale kandidate/ke na isti listi. 

Posledično je prejšnja trditev, da “glasujete za kandidata/ko v vašem okraju”, resnična, ampak nadvse zavajajoča. Vaš glas ima v resnici izredno malo vpliva na to, kdo izmed vaše kampanje bo izbran za vstop v državni zbor. Ima pa zelo velik vpliv na to, ali bo kampanja sploh prestopila prag. 

Zapleteno, kajne? To je šele začetek, če ste primerno mazohistični si lahko več preberete v Zakon o volitvah v državni zbor (ZVDZ). Zapleteni sistemi pa imajo tudi zapletene in nepredvidljive posledice.

Namen volilne kampanje

Prva zmota, kateri podleže večina resnično novo nastalih političnih skupin s ciljem izvolitve, je prepričanje, da je namen kampanje prepričati volivke in volivce v točnost/pravilnost/kvaliteto idej in programa ter moralnost integriteto kandidatov/k. 

Resnica je drugačna: namen kampanje je zbrati zadostno število glasov. 

To je majhna, ampak ključna razlika.

Razumevanje te ključne razlike (v interakciji z našim volilnim sistemom) odpre Pandorino skrinjico problemov. Ti problemi pa so razlog za pomanjkanje prave politične alternative.

Praktični problemi

Sedaj, ko vsaj grobo razumemo namen in ustroj volilnega sistema, bi vam rad predstavil nekatere temeljne probleme, ki sem jih, podžgan z naivnostjo, upanjem in sanjami 20-letnika, odkril na lastni koži.

Mnogi izmed teh problemov zadevajo vse demokratične volilne sisteme, nekateri so specifični za našega. Večinoma pa je izbira volilnega sistema namenjena zmanjšanju nekaterih in krepitvi drugih problemov.

Kljub vsemu naj dodam, da je naš volilni sistem en boljših, saj obstaja vsaj realistična teoretična možnost za preboj iskrene alternative. To v drugih sistemih (kot je recimo Ameriško-Angleški “First past the post”) ni nujno res, tudi če so uradno “demokratični”.

Problem “izvoljivosti”

Volilni sistem določa “prag” 4% oddanih glasovnic. Glasove za liste, ki praga ne dosežejo, se “zavrže”. Te glasovnice se sicer upoštevajo pri podelitvi dodatnega financiranja (prag 1%), ampak za večino volivcev to pomeni, da glasovanje za kampanjo, ki morda ne bo dosegla praga predstavlja igranja z možnostjo, da bo njihov glas vržen stran (ang. Wasted vote).

Posledično mnogi volivci tik pred oddajo glasovnice svojo podporo namenijo manj ljubi, ampak “izvoljivi” alternativi.

Tehtanje izvoljivosti, kot ključnega elementa volitev tako vodi v vprašanje: kako določiti izvoljivost? Z raziskavami javnega mnenja, morda, vendar v praksi se izkaže, da je to eno ključnih polj emocionalne manipulacije volivcev s strani medijev v prid vladajočim silam. 

To nas pripelje do prvega in največjega izziva naše “iskrene kampanje”: poleg tega, da morate volivke in volivce prepričati v primernost vašega programa in kandidatk in kandidatov, jih morate prepričati še v vašo izvoljivostjo, še preden je oddan prvi glas. To je prvi razlog, zakaj je razumevanje pravega namena volilne kampanje tako neizmerno pomembno.

Problem “razpršenega glasu”

V našem sistemu izvršno oblast (Vlado) izbira koalicija – skupina poslank in poslancev, ki prestavlja večino v državnem zboru.

Posledično se lahko zgodi, da volivčeva najljubša kampanja doseže državni zbor, ampak ne sodeluje v koaliciji, “vodenje države” pa s tem, vsaj navidezno, prepusti drugim. To se hitreje in lažje zgodi, če so ideološko sorodni volivci glasovali za veliko število manjših strank. Še toliko huje je, če nekaj od teh strank ostane pod volilnim pragom. Razlika med temi “izgubljenimi glasovi” pa lahko vpliva na oblikovanje Vlade.

Zato je drugo vprašanje volivca/ke, ali bo glas za vašo listo zmanjšal ali povečal verjetnost, da njim neljuba kampanja oblikuje Vlado.

To pa okrepi težo vašega, že tako velikega, izziva dokazovanja izvoljivosti.

Problem “manjšega zla”

Ena osnovnih tehnik emocionalne manipulacije volivk in volivcev, predvsem s strani večjih strank, je uporaba t.i. “Velikega sovražnika”, katerega je potrebno premagati. 

Ta strategija deluje zaradi velikega emocionalnega naboja, ki izvira iz temeljnih nagonov človeka po zaščiti lastne skupine pred “drugimi”. Tako se preusmeri pozornost stran od kampanje in s tem zmanjša verjetnost, da kdo zanjo ne bi volil, ker bi opazil moralno ali vsebinsko sporne ljudi, ideje in dejanja. 

Glasovi se tako koncentrirajo pri največji stranki, ki je javno dojeta kot “borka proti velikemu sovražniku”. To okrepi efekt “izgubljenega glasu” pri manjših konkurentih in posledično prehajanje k stranki “borki”.

To prehajanje zniža relativne stroške največje stranke in še dodatno ojača prednost dominantne stranke.

Problem pozornosti

Za veliko večino volivk in volivcev velja, da imajo v življenju veliko bolj pomembne stvari, kot je posvečanje demokratičnemu procesu. 

Količina časa, energije in pozornosti, ki “ostane” za demokratični proces pa je posledično višja v bogatejših družbah in med bogatejšimi posamezniki/cami. Udejstvovanje se zaradi teh in drugih razlogov viša tudi s starostjo volivk in volivcev.

Ta efekt je posebej močan v demokratično nezrelih družbah (kot je naša), kjer se volivke in volivci ne zavedajo resnične relativne pomembnosti demokratičnega procesa in ga posledično uvrščajo (pre)nizko na seznamu svojih prioritet.

Posledica, ki iz tega sledi je, da stvari katerim ne sledimo redno in samoiniciativno, kaj hitro pozabimo, naša izpostavljenost politično relevantnim akterjem in vsebinam pa postane pasivna in narekovana s strani drugih. 

Če prikažem na primeru: Morda spoznate novega kandidata/ko na ulici, ki vas prepriča. Vendar v tednih do volitev ga boste brez “opomnikov” skoraj sigurno pozabili, glasovali –  če boste sploh glasovali – pa boste za tiste, ki jih prepoznate med tem, ko stojite v volilni kabini. 

To za našo iskreno kampanjo posledično vodi v stroške za zagotavljanje “svežosti spomina”, ti stroški pa temeljno narekujejo volilni uspeh.

Problem “mobilizacije” (aka. “Tiranija kavča”)

Podobno kot pri predhodnem problemu pozornosti so omejene količine časa, energije in motivacije, ki jih volivci/ke namenijo demokratičnemu procesu omejujejo število stvari, ki so jih zmožni narediti. Nekaj bo vedno ostalo nenarejeno.

Pogosto se “tiranijo kavča”, podobno kot problem pozornosti, prikazuje kot osebnostno hibo posameznika/ce. Na nek način bi tako lahko razumeli tudi mnoga moja besedila, vendar sam to resnično razumem kot pomanjkanje razumevanja, ki vodi posameznika/co v nepravilno (prenizko) oceno pomembnosti demokratičnega procesa. Ljudje niso leni, le nemotivirani.

To pa, prepogosto, nedeljski počitek na kavču oz. izlet v naravo, postavi pred udeležbo na volitvah. Verjetnost za tako odločitev sledi enakim zakonitostim, kot pri problemu pozornosti.

Iz vidika posamezne kampanje to pomeni, da morate volivca/ko ne le prepričati v všečnost in izvoljivost vaše kampanje, ampak tudi v težo in vpliv njenih rezultatov na osebno življenje posameznika. V nasprotnem primeru ga/jo boste le stežka prepričali, da za vas žrtvuje druge, bolj prijetne, stvari v življenju.

Posledično smo še povečali potrebo po pogostosti in intenzivnosti dostopa do pozornosti volivk in volivcev. S tem pa tudi potrebo po denarju.

Problem “čustvene resonance”

Ljudje smo primarno emocionalna, iracionalna bitja, tudi če si želimo, ali trmarimo, da je drugače. 

Žal se tega prepogosto večinoma ne zavedamo oz. si tega ne priznavamo. To vodi v situacije, kjer bi se racionalno sicer odločili za opcijo A, vendar se, zaradi veliko večje teže čustev, odločimo za opcijo B, odločitev pa, po tem ko je že sprejeta, racionaliziramo.

To predstavlja velik problem za kampanje kot je naša, ki si želijo doseči otipljive rezultate za svoje volice/ke. Doseganje takih rezultatov namreč zahteva racionalne argumente in pragmatične odločitve – ti pa so diametralno nasprotni nujno potrebnemu čustvenemu nagovoru.

Vsebinsko močna kampanja tako izgublja svojo učinkovitost (in dviguje svojo ceno) z izgubljanjem časa in energije na pripravi vsebin in komunikaciji racionalnih argumentov, katere bodo na volišču premagali čustveni.

Ta efekt je manjši, ko volivci/ke demokratičnemu procesu namenijo več časa in pozornosti. Ampak kot smo že ugotovili, je temu le redko tako, še posebej med revnejšimi in demokratično manj zrelimi družbami in posamezniki. 

Manjša pozornost vodi v bolj impulzivne odločitve, ki so po naravi procesa tudi manj optimalne za doseganje realnih rezultatov za volivca/ko. Tu pa je začetek negativne spirale, ki z vsako odločitvijo povečuje razliko med revnimi družbami in posamezniki (ki sprejemajo manj optimalne odločitve) in njihovimi bogatejšimi vrstniki (ki sprejemajo bolj optimalne rešitve). 

Problem “ideološke čistosti”

Zanašanje na čustva pri sprejemanju političnih odločitev v demokracijah vedno bolj izrazito vodi v tekmovanje med primarno emocionalnimi kampanjami. 

Tako tekmovanje posledično pomeni tekmovanje v vedno višji pogostosti izražanja čustveno resonančnih, (ideološko) “pravilnih” odgovorov. Ko teh zmanjka, pa se pozornost preusmeri na obsojanje nasprotnikovih (ideološko) “napačnih” odgovorov. Tako zanašanje na moralne sodbe, ki svet delijo na “dobro in zlo”, pa deli tudi politiko. Ob upoštevanju ostalih mehanizmov, kot je npr.: “veliki sovražnik”, nas pogostost dvo-polne politike ne more presenetiti. 

In ko tako, v dvopolu, dominantni politični sili tekmujeta, v družbi radikalno zmanjšata toleranco do pragmatičnih in kompromisnih stališč, saj so kompromisi s “hudičem” moralno nesprejemljivi. To, nepresenetljivo, vodi v polarizirano, konfliktno družbo.

V primeru naše “iskrene kampanje” pa to predstavlja najverjetneje smrtonosno velik problem – delovanje za oprijemljive rezultate zahteva pragmatičnost, ki pa je temeljno nekompatibilna s politično klimo, kar, ponovno, vodi v močno povišanje potrebe po dostopu do pozornosti volivk in volivcev in s tem ceno kampanje.

Povzetek

Iz napisanega je najbrž očitno, da vsem rožnatim zgodbam o demokraciji navkljub, je za uspešno kampanjo še vedno potreben denar, veliko denarja. Zato ni čudno, da se stranke in nadebudni kandidate/ke obračajo na bogate in korporativne podpornike za potrebno finančno pomoč.

Očitno je tudi zakaj so polarizirajoče, emocionalno nabite, vsebinsko prazne stranke polne pol kompetentnih, pohlepnih in moralno izropanih ljudi tako uspešne in pogoste v vseh demokratičnih sistemih – tak format političnega delovanja je, iz vidika bogatih/korporativnih plačnikov volilnih kampanj, daleč najcenejši način za pridobitev glasov v državnem zboru.

To za našo “kampanjo z iskrenim ciljem izboljšanja življenja svojih volivk in volivcev” predstavlja problem, ki pa je v celoti premagljiv, če se ga zavedamo. Z dovolj truda in denarja je možno premagati karkoli. Z zmanjšanjem ambicije “korektnosti” kampanje lahko problem tudi občutno zmanjšamo. Le paziti je treba, da ta taka degradacija ambicije po nekaj letih ne rezultira v zgodbi, ki je opisana v predhodnem odstavku.

Vse je denar in denar je vse

Kot smo ugotovili, vsi prej opisani problemi vodijo k visoki potrebi po dostopu do pozornosti volivk in volivcev, kar v prevodu pomeni, potrebi po dostopu do medijev in oglaševanja. To pa zahteva denar. 

Koliko denarja? Moje izkušnje in precej neznanstvena analiza pravita, da se strošek volilnih kampanj na državnozborskih volitvah v Sloveniji giblje v polju 0.8€ – 8€ na glas legalno porabljenega denarja, s še dodatno, precejšno, količino t.i.  “črnih” in “sivih” sredstev. 

Vstop v parlament navadno zahteva okrog 40 tisoč glasov (število se spreminja glede na volilno udeležbo), torej z manj kot 40.000€ kampanja nima nobenih realnih možnosti vstopa v državni zbor.

Večina pristno neodvisnih, dobronamernih kampanj se na volitve praviloma odpravi s pogosto tudi manj kot desetino tega zneska. Moja prva kampanja leta 2014 je odštela le ~1832€. Druga kampanja, na kateri smo prejeli 2.53%, pa 22.500€. 

Na ceno glasu poleg vseh predhodno navedenih problemov vpliva tudi:

• kvaliteta izvedbe kampanje
  kvaliteta oglaševanja in pravilnost njegovega ciljanja, primernost sporočilnosti, kvaliteta nastopov in primernost kandidatov za ciljne volivce itd.) ter
  
• višina sistemske podpore medijev
  mediji so vse prej kot nevtralni in njihovo podporo lahko štejemo pod “črna” sredstva, četudi njihova dejanja niso pregonljivo nezakonita. 

Vendar (vsaj) 40 tisoč evrov vseeno ni malo denarja za navadne državljane/ke. Nekatere večje stranke za volitve porabijo tudi 300 in več tisoč evrov. 

Od kod denar?

Kdor plača, vlada

Tu najdemo še en simptom “rožnate zgodbe o demokraciji”, hipoteze, o kateri bom podrobneje še pisal. Vladanje državi stane. Tisti, ki plača, vlada.

Odgovor, zakaj večini demokracij vladajo bogati, pa najdete v odgovoru na vprašanje: “Koliko vi, osebno, namenite za stroške vladanja?”.

Bodimo jasni – davki in prispevki, ki jih pobira država, ne spadajo pod strošek vladanja, ampak so namenjeni samemu delovanju državnih servisov. Stroški vladanja bi morali biti posebna postavka v vašem proračunu, poleg stroškov hrane in bivališča in davkov.

Bogati in korporacije to razumejo in počno.

Torej koliko za stroške vladanja namenja Slovenski narod? Praktično nič. 

Iz finančnih poročil političnih strank Računskemu sodišču je zelo boleče razvidno, da je delež vseh donacij (malih in velikih) sorazmeren s celotnim proračunom kampanj zanemarljiv. Večina sredstev priteče direktno iz proračuna (na osnovi volilnega rezultata), kar pomeni, da politika efektivno financira “sama sebe”. Denar bogatih in vplivnih pa pride preko manj “očitnih” poti.

Uradnih podatkov o povprečni višini donacij (še) ni (k temu sem že pozval računsko sodišče in na to že prejel pozitiven odgovor), ampak glede na osebne izkušnje lahko z visoko stopnjo zaupanja trdim, da so mikrodonacije huda redkost. 

Je potem sploh čudno, da politika ne deluje v interesu naroda? Stotisoči evrov niso majhen denar in ti morajo biti na nek način poplačani.

Tehnike oblasti za omejevanje konkurence

Kot smo ugotovili, je pošten političen boj zelo draga stvar. Zato se politika poslužujejo vseh možnih vzvodov za omejevanje konkurence.

Najcenejši boj je tisti, na katerega nasprotnik nikoli niti ne pride.

Mediji

Zakonodaja v Sloveniji sicer zapoveduje “pravično” delitev medijske pozornosti, vendar ta zapoved velja le za javni medij (RTV), pa še tu je definicija pravičnosti razumljena zelo “inovativno”.

Radiotelevizija Slovenija (RTV)

Zakon o Radioteleviziji Slovenija javni medij obvezuje, da ⅓ časa nameni zunajparlamentarnim strankam, preostali ⅔ pa parlamentarnim strankam.

Prva pravica vsake kandidature – kratka TV in radijska predstavitev, kjer imajo vsi enak čas in je tako edina resnično pravična.

Dostop do vsakodnevnega medijskega poročanja je deklerativno uravnotežen, vendar v praksi nadvse misteriozen. 

Pravi, neubranljivi problemi, pa se prično pri izvedbi soočenj. 

Soočenja

Soočenja poleg RTV, ki je za to zadolžen, izvaja še vedno več zasebnih medijev. Najpomembnejši med njimi pa je najbolj gledani POPTV katerega soočenje tik pred začetkom volilnega molka pogosto odloča o zmagovalcu.

Za našo “iskreno kampanjo” pa POPTV soočenje predstavlja karto za vstop v parlament. Vendar vabilo na to soočenje je nadvse težko pridobiti, saj je udeležba večinoma odvisna od rezultatov javnomnenjske raziskave (več o njih kasneje), deloma pa “uredniški politiki”.

Za pridobitev potrebnih rezultatov na javnomnenjski raziskavi se zato mora naša “iskrena kampanja” zanašati na RTV soočenja, ki se izvajajo pred tem.

Ob začetku moje politične poti je RTV na TV organizirala dve ločeni soočenji (eno za parlamentarne in eno za zunajparlamentarne stranke) ter eno skupno soočenje. Radijska soočenja so večinoma skupna.

To je manjšim kampanjam, kot je bila naša, vsaj deloma omogočilo direktni besedni dvoboj z “vladajočo politiko” in s tem dokazati svojo kredibilnost kot politični akterji in posledično svojo izvoljivost. 

Vendar ta “varnostna luknja” sistema se počasi zapira. Zadnje EU volitve so bile izvedene brez skupnega soočenja, le z ločenimi soočenji. To je že samo po sebi smrtonosno za nove politične skupine, ki tako izgubijo priložnost prve resne predstavitve. Sam, prej ali slej, pričakujem ukinitev skupnih soočenj tudi v državnozborskih volitvah.

Izziv je še večji, ko upoštevamo, da na “soočenje zunajparlamentarnih” oblast umesti tudi več kampanj “vaških posebnežev” – strank in skupin, katerih nastopi v absolutni večini volivcev sprožijo visceralen odpor. Ta pa se, neizbežno, prelije tudi na ostale udeležence in jim oteži že tako neusmiljen boj za izvoljivost. 

Potem ko je bilo to besedilo že napisano in pripravljeno za objavo smo izvedeli za razpored TV soočenj RTV za kampanjo 2022 in, glej ga zlomka, skupna soočenja so ukinjena. Toliko o “braniku neodvisnega novinarstva”. 

Dostop do ostalih medijev

Še hujši problem, če je to sploh še mogoče, nastane, ko pričnemo meriti izpostavljenost v TV novicah, pogovornih oddajah in ostalih oblikah “brezplačne” promocije, do katere novinci nimajo skorajda nobene možnosti. 

Temu je potrebno dodati še ZELO drage oglase, kjer se spet soočimo z našim starim problemom: denarjem.

Vendar problem je še večji, ko ugotovimo, da večina volivk in volivcev, za katere smo že ugotovili, da se nimajo časa poglabljati v politični boj, dojema, da je to, kar je vidno na TV vse, kar je na voljo. Ustvarjanje občutka neizvoljivosti/neobstoja z medijsko cenzuro/ignoranco je ključni, najmočnejši in najučinkovitejši način, kako dominantne politične sile preprečijo vzpon konkurence.

Vendar pa je boj proti temu problemu večinoma sizifovo delo. Marsikdo, z mano vred, je že poskusil zmagati z “alternativni prijemi”, ki lahko hitro pridobijo dodaten procent ali dva. Težko pa vam bodo priborili potrebne 4%.

Za rešitev tega problema potrebujete denar in najete “svetovalce”, sicer akterje oblasti, ki vam, za spodobno plačilo, zagotovijo prisotnost v medijih.

Zloraba občinskih časopisov

Najcenejši oglas je tak, za katerega ni potrebno plačati.

Zato ni čudno, da politične stranke izkoristijo svoje izvoljene predstavnice/ke v lokalnem okolju, predvsem župane/ke za promocijo v občinskih glasilih. To občasno vključuje glasila/reklamne materiale občinskih podjetij (npr. Komunalno podjetje).

Zakon izrecno promocijo specifičnih kandidatov/k in kampanj prepoveduje. Ne prepoveduje pa “informiranja o uspešnih projektih” in “intervjujev z vidnimi prebivalci občine” ipd. V bistvu gre za povsem klasično promocijo, le da povezava s politično stranko ni izrecno izpostavljena – posameznik povezavo naredi sam, medijska vsebina pa doseže enak namen in hkrati ne krši zakonodaje. 

Satelitske “instant” stranke

Politične sile se zavedajo, da stranke s časom postanejo v javnosti dojete kot “etablirane”, ter da se navlečejo “smradu” vladanja – korupcijski škandali, nepopularne odločitve in preživeti obrazi. To pa ustvarja priložnost za ideološko podobno stranko polno “svežih” obrazov, ki lahko ogrozi obstoječo.

To je naravni cikel, s katerim so se politične sile sprijaznile in posledično redno ustanavljajo (ali pa prevzemajo slabo ubranjene) nove stranke, katere zasedejo politični prostor in tako poskrbijo, da bi se vsaka resnično “nova” skupina morala soočiti s precej bolje finančno preskrbljeno in izkušeno konkurenco.

Take “instant” stranke prepoznate predvsem po hitrosti ustanovitve – prave alternative se gradijo leta in desetletja. Dobro organizirana in financirana stranka, z dobro podporo medijev, ki se “magično” pojavi znotraj enega leta pred volitvami vsekakor ni bila ustanovljena brez podpore, in za interese, vladajočih sil. 

Stroga volilna in politična zakonodaja polna pasti

En največjih problemov parlamentarne demokracije je, da politika piše zakone sama sebi. Enako je v Sloveniji. Zakonodaja v Sloveniji, čeprav v mnogih pogledih zelo napredna in moderna, je prepredena s težko predvidljivimi proceduralnimi podrobnostmi, v katere se neizkušene ekipe lahko hitro ujamejo, posledice pa so ponavadi zelo visoke kazni.

Drugi del problema je, v klasični Slovenski maniri, stroga zakonodaja z velikanskimi luknjami, ki zagotavlja situacijo, da je vsak, ki želi delati zakonito nadvse omejen, medtem ko vladajoče sile brezsramno in brez posledic uporabljajo zanje pripravljene zakonske luknje.

Moj nasvet je enostaven: berite zakone in, še pomembneje, pred oddajo vse preverite pri uradnikih. Prijazen in spoštljiv ton ter razumevanje, da so uradniki večinoma nedolžni ljudje, ki delo opravljajo po svojih najboljših močeh, vas bo rešilo marsikaterega neprijetnega presenečenja.

Lekcija nenatančnega branja zakonov je bila draga. Na prvih volitvah smo 8 dni prepozno odprli volilni račun, saj smo ga odprli nekaj dni, preden smo vložili kandidaturo. To je seveda hudo narobe in “po mnenju sodišča avtoritarno, nedemokratično in protizakonito” (ne, resno, to je pisalo v sodbi) za kar smo dobili 10.000 evrov kazni za stranko in nižji, ampak ne majhen, znesek za predsednika. Na volitvah smo porabili 1832€. Kasneje je Višje Sodišče kazen zmanjšalo na petino.

Ne ponavljajte mojih napak. Vaš volilni račun in osebni račun vaše odgovorne osebe vam bosta hvaležna.

Prevzemi stranke

Največji problem iskrenih političnih alternativ je njihova naivnost. 

Prevzem stranke je dejanje močenjše skupine, ki si manjšo stranko podredi.

To lahko doseže z vzpostavitev vpliva nad delovanjem in organizacijo skupine ali pa le s prevzemom javne podobe – v marsikateri državi je ime “piratska stranka” registrirala oblast s ciljem ustvarjenja “instant” stranke. Včasih po tem, ko je “prava” piratska stranka že obstajala.

Načinov prevzema je več. Poleg infiltracije članov v zgodnje faze ustanavljanja in prevzem vodstva je tu še manj neopazen “avtobusni” prevzem kongresa – nova skupina brez podpore vladajočih sil bo le stežka organizirala dogodek z več sto udeleženci. Zato so prevzemi z avtobusi polnimi “novih članov” redka, vendar realna nevarnost.

Nato so še prevzemi s koalicijami – skupen nastop na volitvah, kjer s strani vladajočih sil organizirana skupina izigra manj izkušene partnerice in si, z uporabo boljšega razumevanja delovanja sistema, (neupravičeno) izbori večino mest v parlamentu. Tak prevzem smo nemo opazovali pri sorodni stranki na začetku moje politične poti. 

Edin razlog za moje politično preživetje v luči tega problema in moje takratne naivnosti je bil malo verjeten politično vešč ustanovni član, s srcem na pravem mestu, sicer moj soimenjak. Za to mu bom večno hvaležen.

To ni trivialen problem za našo “iskreno kampanjo brez povezav z obstoječo politično elito”, še posebej v obdobju pred izgradnjo javne prepoznavnosti vodilnih članic in članov.

Infiltracije

Ko nadebudna stranka vendarle preživi druge prijeme oblasti, mora le ta poseči po bolj direktnih prijemih. 

Po naslovu si morda predstavljate infiltracijo kot vohuna, ki pridobiva tajne informacije. Ali celo situacijo volka oblečenega v ovco, ki si pridobi vodilno funkcijo. To je sicer možno, vendar malo verjetno za stranko, ki se bori za preboj praga – cena takega napada je enostavno previsoka.

Večino časa, še posebej za liberalne skupine, ki verjamejo v “enakovrednost vseh glasov”, je dovolj že včlanitev osebe, ki sistematično moti delovanje z zlorabo pravice biti slišan. To lahko doseže z nepotrebnim kompliciranjem (neskončnimi pritožbami, ugovori, pomisleki, konflikti), prekritim v legitimno skrb za “pravilno” delovanje. Posledica pa je poraba ogromne količine časa, energije, motivacije in pozornosti celotne ekipe za nekaj, kar ne vodi v izvolitev. Izpad pa morajo pokriti z, uganili ste, denarjem.

Naj dodam, da take nekonstruktivne osebe niso nujno “poslane”. Po mojih osebnih izkušnjah večinokrat niso – le prepričani v svoj prav z istočasnim slabim razumevanjem situacije. Vendar v boju za glasove imajo, ne glede na dobre namene, taki ljudje maligen učinek, ki je odgovoren za propad premnogih liberalnih zgodb v politiki in izven nje.

Moj nasvet vsem liberalnim skupinam (to vključuje leve in progresivne): politične stranke so zasebne skupine ljudi, ki delujejo za skupni cilj in imajo vso pravico izločiti take osebe. To ne krši pravice motečih posameznic/kov do vključenosti ali participacije v demokratičnem procesu, saj si vedno lahko ustanovijo svojo stranko ali vstopijo v drugo.

Majhnost države

Največji problem. Največja priložnost. Najbolj pozabljen faktor.

Politika, kot vse ostale oblike delovanja, ima minimalen set potreb, ki morajo biti izpolnjene – problem ekonomije obsega. Potrebuješ karizmatične kandidate/ke, dobre terenske operativce, dobre tržnike, dobre finančnike. V času družbenih omrežij so tu še grafiki, snemalna ekipa, uredniki, lektorji, informatiki in tako dalje. Da o poznavalcih vseh različnih vsebinskih področij niti ne govorimo.

To ni malo ljudi, katerih število in strokovnost se z rastjo podpore ne spremeni radikalno. Ta problem lahko, spet, rešimo z denarjem.

Alternativa je, da ta mesta zapolnite s profesionalci, ki svoj čas prostovoljno podarijo – tehnika, ki jo, dokaj uspešno, uporabljajo nove politične skupine v največjih evropskih mestih. Vendar Ljubljana, kaj šele katerokoli drugo slovensko mesto, ni “eno največjih evropskih mest”. 

Če se sprašujete zakaj je velikost mesta pomembna, vam bo največ povedal odziv čeških Piratov na moj komentar, da imamo premalo ljudi: “Organiziraj okroglo mizo, od tistih sto plus ljudi boš že dobil koga”. Da, v Pragi na vsako, še tako slabo organizirano, stvar pride vsaj sto ljudi. V Ljubljani je 15 dosežek. Investicija za organizacijo dogodka v Pragi ali Ljubljani zahteva enako količino ljudi, dela in denarja.

Je pa to tudi velika priložnost – majhnost države močno oteži doseg kritične mase potrebnih finančnih, kadrovskih in drugih virov, vendar to vodi v nizko stopnjo konkurence, ki pa vodi v nizko stopnjo kompetence. Tudi pri vladajočih silah.

Skupina, ki lahko ta problem nekako vendarle preseže, se znajde v političnem prostoru, ki je veliko manj konkurenčen, kot v večjih državah/mestih. 

To je bil moj načrt.

Predvolilni “bonbončki”

Američani uporabljajo izraz “incumbent” za kandidata/ko, ki trenutno zaseda funkcijo, za katero se poteguje. Tako osebo tudi jasno označijo, saj se zavedajo, da lahko tak kandidat/ka brez negativnih posledic uporabi, ali celo zlorabi, svojo funkcijo, da si pridobi prednost na volitvah.

To je lahko sicer tako samoumevno, kot lažji dostop do medijev in hvaljenje z “doseženimi rezultati”, ampak prepogosto vključuje tudi zlorabo funkcije za podeljevanje javnega denarja (oz. stvari pridobljenih z njim) ključnim skupinam volivcev za zagotovitev njihovega glasu.

Najlažje razumljiv primer tega je tega je dvig pokojnine ali plač javnih uslužbencev tik pred volitvami.

Veliki rešitelj

Elegantna rešitev, ki na visoko razpršenem ideološkem polju združi glasove in tako zaobide problem “razpršenega glasu”. To seveda doseže z zlorabo problema “manjšega zla” v boju proti “velikemu sovražniku”.

V Sloveniji smo vajeni, da se “veliki rešitelj” organizira v obliki za politiko novega obraza na čelu “instant stranke”, ki se tako otrese še stigme oblasti. Fasada te tehnike je morda sestavljena iz “novih obrazov”, vendar jedro je vsekakor enako.

Dokaz, da tehnika odlično deluje je dejstvo, da se je v Sloveniji znova in znova poslužujejo z odličnimi rezultati.

“Velikega rešitelja” prepoznate z njegovim nenadnim pojavom v medijih in sledečo neomajno in vsakodnevno prisotnostjo. Morda se vprašate, zakaj vsa ta medijska pozornost, medtem ko so drugi kandidati/ke po letih aktivnosti še vedno obravnavani kot “ne dovolj pomembni”. Imate prav, razloga ni, razen ta, da so se uredništva odločila, da je ta oseba “pravi protikandidat”.

Pa naj vas ustavim, preden zaidemo v polje teorij zarote. Te niso potrebne. Morda so v igri, niso pa potrebne. Potreben je le denar. Z dovolj denarja lahko vsak od vas postane naslednji “Veliki rešitelj”, ali celo rešiteljica, če ste bolj egalitarno naravnani od trenutnih plačnikov! Le najeti morate prave ljudi, ki bodo, preko svojih socialnih mrež in sistema uslug in proti uslug, poskrbeli za vašo vseprisotnost v medijih.

Raziskave javnega mnenja

“Laži, preklete laži in statistika” je znana misel, ki poudarja pomembno dejstvo, katere zavedanje in upoštevanje s strani splošne javnosti, bi močno zmanjšalo količino hudega v naši družbi: statistika je nadvse občutljivo orodje, ki ga za učinkovito odkrivanje uporabnega približka resnice zmorejo vihteti le redki. Vsi ostali pa z njim le krepijo svoje lastne pristranskosti ali pa kar odkrito manipulirajo.

Prvi problem: točnost podatkov

Raziskave same po sebi delujejo po enostavnem principu: vprašate manjšo skupino naključno izbranih ljudi o njihovem mnenju in seštevek le-teh odraža mnenje celotne skupnosti.

Enostavno, kajne? No, hudič je zopet v podrobnostih. Zato si najprej poglejmo, na kaj vse je potrebno paziti za izvedbo kvalitetne raziskave, ki bi pokazal legitimen približek resnice:

1. Uporabljaje vzorca primerne velikosti in, pomembneje, sestave. 
2. Postavljanje vprašanj, ki ne usmerjajo vprašanih k nobenem odgovoru.
3. Primerna obdelava statističnih podatkov, brez vpliva na rezultat (i.e. z izključevanjem “neugodnih” podatkov).

Pravilna izvedba takih raziskav je nadvse zahtevna aktivnost, ki jo še objavljene znanstvene raziskave le redko izvedejo v popolnosti. Že najmanjše odstopanje od pravilnih postopkov pa ima lahko katastrofalen vpliv na rezultate.

Raziskave javnega mnenja opravljajo zasebna podjetja, ki podrobnosti ne razkrivajo. Še pomembneje, opravljajo jih proti plačilu in za naročnika. Od nas pa pričakujejo slepo zaupanje. Potrebna naivnost, da te raziskave jemljemo resno, je neverjetna. Ampak na tej točki me take stvari ne presenečajo več.

Drugi problem: “statistična napaka”

En najpomembnejših konceptov, ki jih moramo nujno razumeti za interpretacijo statističnih rezultatov, je statistična napaka.

To netočnost rezultata najlažje razumemo z uporabo prispodobe – če dolžino deske merite z metrom, ki ima označene le centimetre (in ne milimetrov), potem ste desko izmerili “na centimeter natančno”. Razlika med 10,2 cm in 9,8cm, ki je tako ne morete izmeriti morda res ni velika in morda celo ni pomembna. Vendar vas lahko tak meter pri natančnem delu hitro razočara.

Zato ni presenetljivo, da je javno priznana statistična napaka obstoječih raziskav okrog 2%.

Ali drugače: kampanja ima lahko na raziskavi “2%” podpore a še vedno pride v parlament s 4 poslanci/poslankami. Raziskava je torej efektivno neuporabna za ugotavljanje izvoljivosti. Če sicer zaupate njenim rezultatom, je uporabna le za napovedovanje razmerij med največjimi strankami.

Vendar kljub temu mediji znova in znova med poročanjem rezultatov teh raziskav stranke, ki so na raziskavi prejele manj kot 4%, označujejo za “stranke, ki ne bi prestopile parlamentarnega praga” intako načrtno ali nenačrtno, vsekakor pa brezsramno, uničujejo konkurenco statusu quo z zlorabo problema “izvoljivosti”.

Tretji problem: prikaz podatkov

Po prebranem se najverjetneje sprašujete, kako je možno, da sem v tem besedilu raziskave prikazal v povsem drugačni luči, kot jih predstavijo mediji.

V medijih so raziskave predstavljene kot neizpodbiten prikaz realnega stanja, brez kakršne koli diskusije o točnosti ali natančnosti podatkov. Zato je še najbolj iskrena predstavitev rezultatov (i.e. prikaz vseh strank s pripadajočimi rezultati) uničujoča za vse stranke, katerim “ne kaže, da bodo prestopile prag”. 

Vendar gre manipulacija še korak dlje. Tu pride v igro “laž opustitve”. Prvi, dokaj pogost način, je vse manjše stranke združiti v stavek “so prejele manj kot X % glasov”. Stavek je seveda izrečen daleč stran od točke v prispevku, kjer se razpravlja o “resnih strankah”, ki so prejele več kot X% glasov.

Še lažji način je vse “manjše od X” združiti v kategorijo “Drugo” in jim tako docela odreči nujno potrebno pozornost.

Občasno je bil določen javen medij celo tako brezsramen, da je kategorijo “Drugo” v celoti preskočil v javnem poročanju.

Četrti problem: problem kure in jajca

Za uporabo in objavo raziskav javnega mnenja se pogosto uporablja argument, da ko jih primerjamo z rezultatom na volitvah, se ne motijo pretirano – torej so točne, kajne?

Vendar so res? Ali morda sama objava raziskave informira volivce/ke in tako vpliva na njihovo stališče?

Za “velike” stranke, ki so varno čez volilni prag, je efekt najverjetneje res zanemarljiv zunaj nekaterih, bolj genialnih, predvolilnih taktik.

Težko pa enako trdimo za stranke pod ali na meji vstopa. Tu raziskave temeljno določajo, kdo bo uspel in kdo ne. Kampanja, kateri nekaj dni pred volitvami kaže manj kot 3% na raziskavah, ne bo prišla v državni zbor, pa tudi če jo v resnici želi voliti povsem dovolj ljudi za prestop praga. Večina se bo, razumno, odločila za “drugo najboljšo, vendar izvoljivo” opcijo.

Povzetek

Iz napisanega lahko nadebudni borci za pravice državljank in državljanov razberete, da vas čaka velik izziv, ki je povsem drugačen od izziva, ki ste pričakovali.

Vaš največji izziv bo izvoljivost. Vaš največji sovražnik pa naravne zakonitosti demokracije in medijev.

Vendar ni vse izgubljeno.

Upanje je mrtvo, živelo upanje!

To besedilo se nedvomno bere nadvse cinično, kar je tudi njegov namen. Prepogosto naivni predstavniki “povprečnega državljana/ke” v politiko vstopamo v pričakovanju poštenega, skorajda pravljičnega sistema, ki bi delovala, če bi le “bili pravi ljudje na oblasti”.

Realnost je drugačna – politika je umazana zato, ker je umazana realnost. 

Vendar, ko sprejmemo umazano realnost politike, končno pridemo do točke realističnega upanja. Boj je morda umazan in nepošten, ampak v demokratičnem sistemu je boj mogoč.

V tem besedilu znova in znova poudarjam, da je rešitev vseh preprek denar. Veliko denarja. 40 tisoč evrov, poleg kompetentne ekipe in kvalitetnih kandidatk in kandidatov se res sliši veliko. 

Pa je 40 tisoč evrov res veliko?

Naj vam predstavim enostaven račun. Za prestop praga potrebujemo približno 40.000 volivk in volivcev. Za potrebnih 40.000 evrov mora le 10% teh volivk in volivcev pravočasno darovati 10€ za volilno kampanjo.

To ni nepremagljiva ovira. Za enkrat pa je to tudi ovira, ki se je volivke in volivci v Sloveniji še niso odločili premagati.

In tako smo prišli do najpomembnejše skrivnosti, pasti in priložnosti volilnega sistema, ki ga polagam na srce vsem volivkam in volivcem: politično moč imajo vsi, ki plačajo njen strošek.