Skip to content

Splav: kdo potrebuje sovražnike, ko ima take prijatelje.

Čestitke, dragi podporniki in podpornice pravice do splava! Svobodno odločanje o rojstvu otrok, vključujoč pravico ženske do umetne prekinitve nosečnosti, je danes znova predmet družbene razprave.

Sodeč po odzivih na desnem političnem polju in v medijskem prostoru, ki ga doslej niso imeli, nasprotniki splava pospešeno dobivajo na moči.

Upajmo, da to še ne pomeni, da je tema postala politično aktualna. A ker je to očitno vaš cilj, dragi podporniki in podpornice pravice do splava, ste na pravi poti.

Zastavice v centru mesta so bile uspešna provokacija nasprotnikov splava. Dejanje aktivistke je bilo točno tisto – ali celo bolje – na kar so upali. Tisti, ki so bili sicer irelevantni in ignorirani, so sedaj postali prva tema dneva.

Kljub temu lahko novim aktivistom oprostimo pretirano zagretost in zaletavost, saj je tema izredno intimne narave, metode protestnikov proti splavu pa so pogosto zelo neokusne.

Bolj presenetljiv in razlog za ta zapis je odziv politično izkušenih aktivistov in političnih akterjev, ki očitno ne opazijo, da je njihova obsežna kampanja signaliziranja vrednot kontraproduktivna.

Z napadom na predsednico republike, ki je kot predstavnica vseh v demokratično organizirani družbi sprejela povsem korekten ukrep, ste dokazali le dve stvari:

  1. Ne spoštujete demokracije. 
  2. Da vam je “borba” za splav bolj pomembna od praktične zmožnosti žensk, da do njega dostopajo.

Točka dve je vzorec, ki ga vidimo prepogosto. Še pomnimo referendum o družinskem zakoniku?

Bolj šokantna je prva točka. Po letih poslušanja, kako so njihovi politični nasprotniki “fašisti”, sami, ko njihova ljuba ideološka skupina pride na oblast, prav tako posežejo po totalitarnih metodah.

Demokracija temelji na združevanju ljudi z RAZLIČNIMI mnenji v skupni družbi. Če bi se vsi o vsem strinjali, glasovanja in demokracije ne bi potrebovali. V teh razmerah bi vladalo enoumje.

In iz tega izhaja prvo pravilo demokracije: vsak ima pravico izražati mnenje. Tudi, in še posebej, ko je to mnenje neokusno ali žaljivo. Nujno potrebne omejitve pa so zavedene v zakonu.

Zato ponovno, čestitke. Še malo, pa boste dragi aktivisti splav resnično spremenili v politično vprašanje.

In kot smo se lahko naučili v marsikateri zahodni državi: ko se v političnem boju odpre vprašanje pravice do splava, se polarizira in banalizira, z namenom nadaljnjega razdvajanja in pridobivanja podpornikov.

Moderna politična levica je že večkrat dokazala, da lahko ta boj zaradi lastne nesposobnosti izgubi.

Republikanci v ZDA in poljska konzervativna desnica ne zmagujejo volitev zaradi tega vprašanja. Prepoved splava pride kasneje, kot obljuba, ki jo morajo izpolniti zaradi zahtev njihovih najbolj fundamentalističnih podpornikov in financerjev.

Kako močan blok znotraj konzervativnih strank predstavljajo nasprotniki splava, je odvisno predvsem od njihove sposobnosti, da svoj aktivizem in to temo spravijo v medije.

Če bi jih znali vsi skupaj ignorirati, bi potonili v irelevantnost. Zakonska pravica do splava v Sloveniji nenazadnje uživa dolgo zgodovino in visoko javno podporo. Namesto tega dobivajo moč in potrditev, da to, kar počnejo, prinaša (za njih) pozitivne rezultate.

Podporniki pravice do splava, ki v tem trenutku ploskajo dejanjem Sare Štiglic in hkrati podpirajo čim bolj agresiven pristop do nasprotnikov splava, svoja stališča pogosto utemeljujejo v boju žensk za volilno pravico, reproduktivne pravice in enakopravnost.

Namreč, mar niso protestnice izpred 100 let bile vse prej kot mirne in strpne ter so svoje zahtevale pogosto celo s silo in terorizmom, in bile na koncu vendarle uspešne?

Vsekakor, vendar se zdi da pri tem aktivisti današnjega časa pozabljajo, da sta borba za pridobitev pravic, ki jih sploh nimaš in borba za ohranitev že zagotovljenih pravic, dva različna boja, ki zahtevata različne metode.

Podporniki pravice do splava že dolgo nismo več manjšina. Čas je, da temu prilagodimo tudi svoj odnos.